Surovine za konektorje sestavljajo predvsem plastika in kovine.
Plastični materiali:
PBT (polibutilen tereftalat): ki se pogosto uporablja v konektorskih izdelkih, nudi odpornost proti razpokam, odpornost na udarce, dobre električne lastnosti, odpornost proti obrabi, nizek koeficient trenja, samomazalne lastnosti ter odpornost na olje in kemikalije. Ima stopnjo krčenja 0,6%–3,0%, temperaturno odpornost okoli 230 stopinj in kaže dobro sposobnost oblikovanja in negorljivost.
Najlon (npr. najlon 66, najlon 6T): znan po dobri žilavosti, samomazanju, kemični odpornosti in odpornosti proti obrabi. Najlon 6T nudi vrhunsko žilavost v primerjavi z najlonom 66 in je primeren za konektorje SMT.
ABS: odlikuje ga dobra udarna žilavost, odpornost na olje in obrabo, enostavno oblikovanje in togost. S temperaturno odpornostjo okoli 100 stopinj se običajno uporablja za komponente pomožnih priključkov.
PC (polikarbonat) in LCP (polimer s tekočimi kristali): Ti materiali imajo odlično električno izolacijo in toplotno odpornost ter ohranjajo stabilno električno zmogljivost pri visokih temperaturah, poleg dobre odpornosti proti koroziji in toplotne stabilnosti.
Kovinski materiali:
Izbira kovinskih materialov temelji predvsem na lastnostih, kot so meja tečenja, natezna trdnost, raztezek, trdota in razmerje R/T. Ti parametri so ključni za načrtovanje priključka in izbiro materiala; posebej, ko je potrebna miniaturizacija, je še posebej pomembna izbira materialov z odlično upogibno zmogljivostjo.
Izbira materiala je odvisna od posebne uporabe konektorja; na primer, avtomobilski priključki lahko zahtevajo vrhunsko temperaturno odpornost, medtem ko lahko priključki za standardne elektronske naprave dajejo prednost stroškovni učinkovitosti in enostavnosti oblikovanja.