Obstaja veliko različnih koaksialnih priključkov; glavne serije vključujejo BNC, N, SMA, TNC in tip F.
Priključek BNC (Bayonet Neill–Concelman) je miniaturni priključek z bajonetnim mehanizmom za hitro zaklepanje, ki sta ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja izumila Paul Neill in Carl Concelman iz podjetja Amphenol. Na voljo je z karakterističnimi impedancami 50Ω in 75Ω in običajno deluje v območju 0–4 GHz. Znan po zanesljivih povezavah, odpornosti na vibracije in enostavnosti parjenja/razklapljanja, se pogosto uporablja v videonadzoru, testnih instrumentih, zgodnjih računalniških omrežjih in komunikacijski opremi.
Konektor tipa N ima navojni spojni mehanizem in ga je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izumil Paul Neill iz Bell Labs. Predvsem ponuja značilne impedance 50Ω in 75Ω, z delovnim frekvenčnim razponom 0–11 GHz (razširitev na 18 GHz za izboljšane različice). Ponaša se z visoko mehansko trdnostjo in odlično odpornostjo na vodo in prah, zaradi česar je primeren za zunanje in visokozmogljive aplikacije, kot so napajalni sistemi za antene baznih postaj.
Konektor SMA (subminiaturna različica A) je majhen konektor z navojem, izumljen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ima karakteristično impedanco 50Ω in delovno frekvenčno območje od DC do 18 GHz (z nekaterimi natančnimi modeli, ki podpirajo do 26,5 GHz). Zanj so značilne kompaktna velikost, vrhunska zmogljivost in visoka zanesljivost, zato se široko uporablja v visokofrekvenčnih aplikacijah, kot so notranje povezave mikrovalovne opreme, vmesniki testnih instrumentov in moduli GPS.
Konektor TNC (Threaded Neill–Concelman) je različica konektorja BNC z navojem, ki so jo ustvarili isti izumitelji. Ima karakteristično impedanco 50Ω in optimalno delovno frekvenčno območje 0–11 GHz. Njegova navojna spojka zagotavlja boljšo odpornost proti tresljajem in varnejšo povezavo kot tip BNC. Z odlično mehansko in električno zmogljivostjo se pogosto uporablja v visokofrekvenčni mikrovalovni pečici in mobilni komunikacijski opremi, kjer se zahteva večja zanesljivost.
Priključek tipa F, ki ga je izumil Eric Winston v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, uporablja metodo navojne povezave. Ima karakteristično impedanco 75Ω, največja delovna frekvenca pa običajno doseže 1 GHz ali 2,4 GHz. Enostavna konstrukcija in nizka cena je najpogostejša vrsta konektorja, ki se uporablja v kabelski televiziji, sprejemu satelitske televizije in modemih. Druge običajne vrste vključujejo 7/16 DIN (L29), UHF, MCX, SMB, SMC in RCA. Priključek 7/16 DIN je velik priključek z navojem 50 Ω, za katerega so značilne nizke izgube, visoka zmogljivost in robustna vodoodpornost; uporablja se predvsem v aplikacijah z visoko močjo na prostem, kot so napajalni sistemi antene bazne postaje in mikrovalovni prenos. Priključek UHF je že dolgo uveljavljen tip; medtem ko njegovo ime izhaja iz zgodnjih definicij "ultra-visoke frekvence", se zdaj pretežno uporablja v pasu VHF. Ima navojno povezavo, nima hidroizolacijskih zmogljivosti in ima razmeroma debel osrednji vodnik. Priključek MCX, izumljen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, uporablja mehanizem za zaklepanje na pritisk in je približno 30 % manjši od priključka SMB; z delovno frekvenco do 6 GHz je zelo primeren za visoko zgoščene namestitve v prenosnih napravah.