Zgodovina RF koaksialnih konektorjev je relativno kratka; UHF konektor, uveden leta 1930, je bil prvi te vrste. Med drugo svetovno vojno je napredek radarskih, radijskih in mikrovalovnih komunikacij privedel do ustvarjanja serij konektorjev, kot so N, C, BNC in TNC; Konektor tipa N je izumil Paul Neill, konektor BNC pa sta izumila Paul Neill in Carl Concelman.
Miniaturizirani izdelki, kot so SMA, SMB in SMC, so se pojavili po letu 1958. Leta 1964 so Združene države uvedle vojaški standard MIL-C-39012 (»Splošna specifikacija za RF koaksialne konektorje«), ki označuje začetek trenda k standardizaciji, serializaciji in univerzalni združljivosti v industriji. Specializirana proizvodnja RF koaksialnih konektorjev se je v moji državi začela šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Leta 1996 je I-PEX lansiral "CABLINE® I," prvi mikro-koaksialni konektor na svetu, zasnovan za diferencialni digitalni prenos signala. Leta 2009 je bil model podjetja CABLINE®-VS certificiran kot standardni priključek za standard VESA "16:9 plošča prenosnika širokega formata z LED osvetlitvijo ozadja".
Z razvojem celotne sistemske tehnologije se RF koaksialni konektorji usmerjajo k miniaturizaciji (in mikrominiaturizaciji), višjim frekvencam, tehnologiji površinske montaže, večnamenskosti, visoki zmogljivosti in visoki moči. Cilj tega razvoja je izpolniti zahteve po visokofrekvenčni, hitri in gostotni medsebojni povezljivosti v sektorjih, kot so komunikacije 5G/6G, avtomobilska elektronika in vesoljska industrija.